Uvesti kakšnokoli veliko spremembo je nemalokrat prav naporno. A to še ni razlog, da bi se spremembam preprosto izognili.

Ker otroci živijo v pravljičnem svetu (v kolikor jim ga odrasli ne vzamemo), moramo k spremebam pristopiti drugače. Neskončne razlage, ki govorijo mentalnemu delu – glavi – otroku ne bodo pomenile čisto nič, še več, s tem mu bomo naredile več škode, kot koristi. Sile, ki bi morale oblikovati fizično telo, bo otrok moral usmeriti v razumevanje tega, kar mu govorite. Zato nikar ne izgubljajte nepotrbnih besed in časa, da bi otroku na razumski način razložili, da boste v vaš dom uvedli novo aktivnost.

Poskušajte se uživeti v otroka in v sebi najti pravljičnost, ki vam bo dala številne ideje, kako iz situacije narediti pravi obred. Obred v tem smislu, nima nikakršne zveze z institucijo Cerkve, pač pa z občutkom, ki ga vzbudimo otroku. Uvajanje naj postane skoraj nekaj svetega, torej nekaj, ob čemer bo otrok začutil spoštovanje, veselje, občudovanje … naj se mu ob tem zasvetijo oči. Če se boste sami vživeli v obred, bo za otroka svet in z lahkoto boste uvedli novo aktivnost.

Mnogokrat so besede sicer zelo super, a oživiti novo idejo ni tako lahko. Zato si poglejmo praktični vidik uvajanja mizice letnih časov.

Vzemite si čas v nedeljo in se odločite, kam boste peljali otroka na izlet. Zjutraj, po zajtrku mu povejte, da se odpravljata v pravljično deželo vil in škratkov, kjer boste iskali male zakladke in morda videli kakšnega škratka ali vilo.

Letošnja jesen je kot nalašč za potepanje po gozdu, ko sončni žarki posijejo skozi listavce, ki spreminjajo svoje barve. Ob tem lahko poveste otroku, da so prav vile in škratje tisti, ki barvajo liste, da se tako lepo obarvajo v različnih barvah. Če nobenega ne boste videli je to prav gotovo zato, ker so tako strašno zaposleni z barvanjem, škratke pa doma pridno pripravljavljajo dom na zimo in kuhajo škratkom kosilo, da lahko ti nemoteno opravljajo svoje delo.

V hoji po gozdu oprezajte za različnimi zakladki – poiščite kakšno gobico (tiste, ki še rastejo v zemlji le prijazno pozdravite, saj so domek vilinkam in vilincem), storž, kostanj, kakšen poseben list … Vse, kar ni več pritrjeno na rastlino in vam je posebej všeč spravite v košarico. To so vaši zakladki. Če boste vile prosili naj se vam pokažejo, se vam zna zgoditi, da kje zagledate mušnice ali celo krog iz gob. Tam prebivajo vile. Če še nikoli niste prosili vil, naj se vam pokažejo, se vam zna zgoditi, da bodo za vas pripravile manjši test. Če zagledate kje smeti, ki so jih pred vami tam pustili “pravi packi”, vedite, da je to test. Poberite smeti in nedvomno se vam bodo pokazale. A ne pozabite, pri vsem najpomembnejše je, da verjamete. Se spomnite vile iz pravljice o Petru Panu? Zna se vam zgoditi, da jih bodo vaši otroci videli prej kot vi, prav zato.

Ko se boste vrnili domov se preobujte in tiho, po prstkih (s tem ustvarimo vzdušje), napotite proti prostorčku, ki ste ga namenili za mizico letnih časov. Pri roki že imejte sliko in svečko, ki ju boste dali nanjo. Lahko se pred tem naučite kakšne pesmice, s katero boste otvorili obred. Naj bo kakšna jesenska. Otrok naj bo do tu tiho in vas posluša. Nato prižgite svečko in skupaj z otrokom okrasite mizico z zakladki, ki ste jih nabrali v gozdu. Pustite mu, da večino naredi on. Ko boste končali s postavljanjem ponovno povejte pesmico (lahko je tudi večerna molitev, zahvala … karkoli, kar prakticirate), dovolite otroku, da pihne svečko in obred je gotov.

Obred lahko zelo učinkovito uporabite tudi pred spanjem, tako da se vsak dan po umivanju zob, tik preden gre otrok v posteljo ustavite pri mizici letnih časov, prižgete svečko in poveste pravljico ali pesmico, nato pa se odpravite v posteljo, lahko je to jutranji obred in poveste verz za dobro jutro. Ker se otroci izjemno hitro učijo bo čez dan ali dva vaš otrok pesmico, zahvalo, molitev … govoril že z vami.

Za katerokoli možnost se boste odločili je najpomembnejše to, da jo vi popolnoma sprejmete v svoje življenje in da postane del rutine, del dnevnega ritma. Otrok bo tako vsak dan, ko bo zunaj, iskal drobne zakladke, ki jih bo dal na mizico letnih časov. Dovolite si, da v vaše življenje vstopi toliko čarobnosti, da vam bo obred res pomemben in nanj ne boste pozabili, saj bo le tako postal pomemben tudi v življenju vašega otroka.

Sprašujem se, kam smo prišli ljudje, da je nekaterim malo mar za to, kar delajo, da jim je čisto vseeno kakšne so posledice. Ko vstopamo v tretji teden študijske skupine na temo zakona o karmi, ki govori o naših odločitvah in posledicah teh odločitev, se sprašujem koliko ljudi se sploh zaveda, da vsako sekundo, vsak delček sekunde sprejemamo odločitve.

Ta teden se poskušamo zavestno odločati in se peden sprejmemo odločitev vprašati dve vprašanji …

1. Kakšne bodo posledice, če sprejmem to odločitev?
2. Bo ta odločitev prinesla meni in drugim srečo?

Koliko ljudi dejansko pade v to kategorijo?

No danes sem na tej poti, da sem to jaz. Kakšne bodo posledice, iskreno ne vem, upam in si želim, da bi se kdo zamislil, da bi šel napisati svoj odgovor in me podprl, da bi se kdo naučil česa novega. Hkrati tudi upam, da ta moja odločitev vsaj enemu otroku prinesla srečo, saj ga bodo zaradi tega bolje razumeli.

O čem govorim …

Včeraj sem po brskanju po internetu prišla do portala Biba leze, kjer sem videla, da so naredili članek z naslovom Indigo otroci. Ne samo, da je bil naslov zatipkan, česar si “ugledni” portal ne bi smel privoščiti, v besedilu sta bili tudi dve napaki, ki se konstantno pojavljata v slovenskem prostoru.

Vsi, ki redno spremljate moj blog boste vedeli o čem govorim.

Seveda, o napačnem poimenovanju avtorjev in o trditvi, da imajo indigo otroci avro indigo barve.

Ne vem zakaj, a vedno se me dotakne, ko preberem kaj takega.

Verjetno zato, ker vem, da so na koncu prav otroci tisti, ki zaradi takih nebuloz trpijo. Cela stroka, vsi ki se ukvarjajo z otroki, zavračajo to tematiko, razen dr. Habe in še kakšne svetle zvezdice. Tisti, ki pa je ne, je velikokrat ne razumejo pravilno, preberejo en ali dva zapisa na kakšnem forumu in se s tem zadovoljita.

Ja, internet nam je sicer dal hiter dostop do informacij, a žal so te informacije mnogokrat slabe in nepreverjene.
Torej, če kdo še ne ve …

Avtorja knjige o indigo otrocih sta Jan Tober, ki je ženska in Lee Carroll, ki je moški. Avtorica poimenovanja pa je sinestezijstka Nancy Ann Tape.

Te otroke je poimenovala tako zato, ker ima nevrološko motnjo poimenovano SINESTEZIJA in vidi t.i. življenjske barve.

Upam, da me vsaj še kdo podpre in zahteva popravek, saj gre za prihodnost naših otrok, ki bodo morda zelo senzitivni ali zelo bojvniški in bodo v šoli naleteli na učiteljice, ki tega ne bodo sprejemale …

Tisti, ki o tem prvič berete, lahko spodaj najdete del članka, ki sem ga objavila lani pa je bil s staro stranjo spravljen v ozadje.

Ste tudi vi bili prepričani, da je aura indigo otrok indigo modra? Tudi jaz! Seveda zato, ker sem to prebrala nekje in ker še vedno preveč zaupam ljudem. A hkrati sem vedno vedela, da je tu nekaj čudnega. Kako je lahko barva aure modra, če pa čakre sijejo vsaka v svoji barvi, kaj to potem pomeni, da je pri teh ljudeh vedno take barve, se potem v teh aurah ne vidi nobenih »težav« itd.

Vprašanj v moji glavi je bilo polno in danes sem odkrila odgovor, ki se seveda skriva v tem, da sem precej sangvinična in da tako berem tudi materiale, ki mi pridejo na pot. Malo disleksije mi pa pri tem gotovo ne pomaga, ampak …

… vedno, ko sem razmišljala o indigo otrocih sem imela občutek, da je nekaj čudnega s tem, kako so ti otroci poimenovani. Zakaj ravno indigo … zato, ker je take barve njihova aura. Ta odgovor sem našla na tako veliko krajih, da sem ga nekako sprejela, a še vedno vanj nisem verjela. Povedala ali napisala sem ga, ko je bilo govora o indigih, a nekaj mi je govorilo, da to ni prav. No in danes sem se pripravljala na seminar in prišla na spletno stran http://www.indigochild.com, kjer kar zažari opozorilo. Seveda sem ga trikrat spregledala, potem pa mi moja človeška radovednost ni dala miru in sem prebrala. V opozorilu pišeta sicer o tem, da je treba Wikipedijo vzeti z rezervo, a informacija, ki je za nas pomembna je ravno to zanikanje teorije, da so indigi poimenovani zaradi barve svoje aure.

Pravilna razlaga teorije je naslednja:

Nancy Ann Tappe govori o tem, da je indigo otroke poimenovala tako, ker je to barva, s kakršno jo vidi. Ljudje seveda stvari razumemo drugače in izjave, ki jih ne razumemo priredimo temu, kar razumemo. Logično seveda je, da je vid povezan z očmi in ker ne vidimo vsi te barve mora biti to aura, ker je to logično sprejemljivo.

A ni.

Ga. Tappe je namreč sinestezijstka. To pomeni, da hkratno doživlja oz. združuje čutne zaznave. Po domače bi rekli, da sinestezisti lahko slišijo barve, vidijo zvoke, okusijo tisto, kar otipajo, vidjo številke ali besede v barvah … Sinestezija je relativno redka, saj naj bi jo mel le vsak 20.  Med njimi so najpogostejši umetniki, pisci, skladatelji … (Bethoven je videl glasbo v barvah …).

Nancy Ann Tappe je sintezijstka, ki je uspela svoj dar umestiti v strukturo, ki jo je poimenovala barvalogija (Colorology) – študij osebnosti preko znanosti o barvah. Sama povezuje osebnosti ljudi z barvami, ki so pravzaprav univerzalni jezik. Ker ji je uspelo, da je iz tega naredila strukturo, bi lahko rekli, da ji je uspelo priti do arhetipov, ki so predstavljeni z barvami. Iz tega lahko sklepamo, da je indigo barva ime za otroke/ljudi, ki posedujejo določene lastnosti, delujejo na določen način in to ona zaznava, kot barvo indigo.
Tako, kot za neke ljudi rečemo, da so sončni, da so rumeni, tako za te rečemo da so indigo. A hkrati ne govorimo o barvi aure.

Sedaj se je pri meni vse postavilo na pravo mesto in dobilo čisto nov pomen. Tema iz nekega »new agea«, v katerega je zašla čisto po krivici, postane zelo zemeljska in resnična in tako je prav.

Prejšnjič smo govorili o avtoriteti. Ta se mnogokrat skriva tudi v ritmiziranih okoliščinah, ki ne zahtevajo ustvarjalnosti. Otroci to nezavedno zavračajo, hkrati pa ritmičnost pomaga in jim daje varnost. Skozi ustvarjalnost lahko namreč zelo dobro kanalizirajo odvečna močna čustva, sploh jezo. Če združimo oboje dobimo zmagovalno kombinacijo.

Pomembno je, da se zavedamo, da je tako otrokom kot tudi nam odraslim zelo pomemben ritem in ne smemo tega razumeti, kot da mora biti vsak dan drugačen in iz minute v minuto ne vemo, kaj bomo delali.

Dobro je, da imamo dneve ritmizirane, ker je to otroku v oporu in mu predstavlja varnost. Otroci imajo radi, če se stvari ponavljajo, niso kot mi odrasli, ki potrebujemo konstantno nekaj novega, njim je všeč, da pravljico, ki jim je blizu poslušajo iz dneva v dan. Vendar ritem, kljub zmotnemu prepričanju, da je to tako, ne omejuje ustvarjalnosti.

Zelo pomembno je, da imajo otroci v ritmu dneva/tedna/meseca … ponujene aktivnosti v katerih so lahko ustvarjalni. Seveda mislim to v najširšem možnem smislu – od umetnosti, glasbe, gibanja, kjer lahko ustvarjajo ali poustvarjajo različne vsebine pa vse do tega, da se jim pusti, da kakšno stvar napravijo drugače kot bi jo sicer … Mislim, da je sploh slednja, za nas odrasle kar težka. Primerov, ko smo si odrasli zamislili, kako bomo neko stvar izpeljali pa se je zaradi otrok podrla je neskončno mnogo. Ravno tako je veliko tudi primerov naših briljantnih idej kako kaj popraviti, sestaviti ali ustvariti, a nam ni in ni šlo potem pa je majhen otrok kar z lepega izstrelil rešitev. Kot, da bi jo stresel iz rokava. Vse to je ustvarjalnost. Zahteva pa veliko potrpežljivosti in odprtega srca, da to lahko sprejmemo.

Ustvarjalnost se lahko kaže tudi v šoli in pomembno je, da je ne prezremo. Ne mislim samo ustvarjalnosti pri umetniških predmetih, ampak zelo na splošno. Mnogim otrokom je šolski sistem vse prej, kot pisan na kožo. V šoli težko zdelujejo, so pod konstantnim stresom, začnejo se obtoževati za napake, sebe videti, kot manjvredne … Občutek, da so dobri jim lahko damo tudi tako, da preusmerimo pozornost na predmete, ki jim grejo, pri drugih pa jih spodbujamo, da razvijejo strategije učenja, ki jim bodo pomagale čez šolanje. Stretegije učenja so čista ustvarjalnost in tu so nekateri pravi umetniki.

Čutim, da še nisem dovolj poudarila tega, kar se mi zdi izredno pomembno in bom to izpostavila v tem delu, poleg tega pa se močno povezuje s še eno, velikokrat napačno razumljeno trditvijo, da indigo otroci ne prenesejo absolutne avtorite in da jim je konstantno treba dajati možnosti. Tu se zopet zelo hitro »zazankamo.«

Videla sem veliko primerov, ko so starši prišli po svojega otroka na kakšno popoldansko dejavnost in ga vprašali, če bi šel domov ali bi še ostal tam. Otrok, ki mu je bilo lepo na dejavnosti, je seveda rekel, da bo še ostal in starši so ga tako čakali in čakali. V tem primeru otrok ni imel nobenih mej, ki jih tako nujno potrebuje. Bistveno drugače je bilo v primerih, ko so starši otroka vprašali, če gre takoj ali bi bil tu še 2 minuti. V tem primeru mu postavimo meje, hkrati pa mu damo možnost odločanja in s tem avtoriteta ni absolutna.

Velikokrat se zgodi, da je avtoriteta povezana s kaznijo. Osebno mislim, da ni tako, oziroma,  da ne bi smelo biti tako, vendar … resničnost je mnogokrat takšna. Zagovorniki ideje, da so indigo otroci samo razvajeni otroci, v primeru, ko pogovor nanese na kazen, povedo, da se indigo otrok ne sme kaznovati. To je še ena zmota.

Na enem izmed predavanj, ki sva jih imela s Tinetom, sva srečala mamo, ki naju je zelo resno vprašala: “Tem otrokom lahko rečemo ne?” Iskreno povedano sva se oba počutila, kot bi naju nekdo prilepil na stol. Čeljust pa se nama je od šoka vidno povesila.

Vse otroke je treba naučiti, da je za vsakim dejanjem tudi posledica. Lahko je dobra ali pa je slaba. Tako kot moramo nagraditi nekaj dobrega, moramo nekaj slabega tudi kaznovati.

Kazen v tem primeru ne pomeni klasične kazni, ko se je otroke pošiljalo v kot ali v sobo oziroma je tudi to čisto sprejemljivo, če temu dodamo še nekaj več – če dodamo pogovor. Majhen otrok ne bo razumel, če mu bomo na dolgo in široko razlagali, zakaj je bil poslan v sobo, lahko pa ga vprašamo (kar je boljše tudi pri večjih otrocih) zakaj misli, da je moral v sobo. Prepričana sem, da bodo otroci v 90 odstotkih odgovorili na vaše vprašanje pravilno. Tistim, ki pa ne bodo vedeli odgovora pa pač povemo kaj so naredili in kaj to pomeni (seveda na način, ki jim je blizu).

Zelo dobra metoda v takih primerih je tudi resnica. Ko recimo otrok naredi nekaj, kar bi bilo lahko potencialno nevarno, se z otrokom pogovorimo tako, da mu povemo, kako bi se stvar lahko končala. Vendar sama razlaga: »veš, tako bi se lahko zgodilo,« pri otrocih ne bo dosegla učinka. Bolje je, da se jim pove resničen pripetljaj – zgodbo, ki je zelo podoben temu, kar se je zgodilo njim. V to se bodo vživeli in to tudi ponotranjili.

Majhnim otrokom namesto resničnega primera povemo zgodbo, v kateri se bodo lahko povezali z glavnim junakom, ki se mu bo zgodilo to, kar bi se zgodilo njim. Ne govorimo: » lahko bi se mu zgodilo to in to, a se mu ni in se je vse srečno končalo.« Povemo nekako takole (prilagodimo glede na temperament otroka in na situacijo):

»Ker je Miha tekel po mokrih tleh, je padel in si poškodoval koleno. Rdeča kri mu je tekla po kolenu, bolelo ga je in debele solze so mu lile po licih. Mama je poklicala zdravnika, ki je prihitel s svojim avtom in Miha odpeljal v bolnico. Koleno so mu povili in mu naročili, da mora nekaj dni počivati. Zdravnik je rekel, da ne sme tekati zunaj, da se koleno ne bo še bolj razbolelo. Po treh dneh je bil Miha kot nov. Odšel je na igrišče in vsem prijateljem povedal, kaj se mu je zgodilo in jim rekel naj nikar tečejo po mokrih tleh.«

Tako si bodo otroci zgodbico zapomnili, hkrati pa tudi njen nauk, ne da bi ga vi sploh morali izpostavljati. Če pa slučajno pozabijo (kar je seveda logično) jih pa samo spomnite na Miha in takoj se bodo spomnili, kaj smejo in česa ne v določenem primeru.

Mnogokrat se bo zgodilo, da bodo te drobne zgodbice delili tudi z drugimi otroki in jih na tak način tudi učili. Seveda bodo to naredili le takrat, ko se jim bo zdelo, da je bila zgodba dobra, živa. V takem primeru jo bodo navdušeno povedali tudi kakšnemu odraslemu. So namreč izredno odkriti in povedo kar si mislijo. Povedo vse, dobro in slabo, kar pa je občudovanja vredno, sploh glede na to, da družba dolgo temu ni bila naklonjena. Ti otroci bodo povedali, če bodo zaslutili, da gre kje za nekaj, kar ni pravično in to zelo naglas. S tem pa nas pravzaprav učijo, da delujemo iz ljubezni.

Tokrat bom pisala o občutku kraljevskosti, ki ga imajo indigo otroci in je tolikokrat kamen spotike. Mislim, da je samo poimenovanje napačno in pripelje do zgražanja. Bolj kot občuke kraljevskosti je to občutek vrednosti – nikoli egocentrično.

Velika občutljivost in njihova bojevitost sta tako del njih, kot je del njih zavedanje, da imajo pravico biti na tem svetu, da so pomembni in da imajo občutek, da bi jim morali to priznavati tudi drugi. Tu ne gre za veliko samozavest ali egocentričnost. Gre preprosto za nek izvoren občutek, da so dobri, da so vredni ljubezni in nežnosti, da so izredno sposobni.

Osebno mislim, da je kamen spotike tu velikokrat v nas samih. Res prejmemo nekoga, ki o sebi misli dobro, ki se ima rad pa zato ni sebičen ali vase zagledan? Mislim, da je ta občutek vrednosti nekaj, kar bi morali imeti vsi. V resnici pa tega nima veliko ljudi. V vzroke za to se ne želim poglabljati, vem pa, da nas najbolj boli to, kar vemo, da bi morali biti sami ali imeti pa nimamo, ima pa to nekdo drug. Sam občutek manjvrednosti nas, pri že tako načeti samozavesti in ljubezni do sebe, še bolj boli. Osebno mislim, da je tu veliko naredila naša vzgoja in da se to da popraviti.

Luise L. Hay pravi, da bi se morali ljude večkrat na dan pogledati v ogledalo in si reči, lep si, rad te imam. Morda pa je prvi korak do sprejetja samega sebe zahteva indigo otrok, da se jim prizna vrednost in da jo priznamo tudi sami sebi.

Sama ravno v zahtevah vidim veliko nevarnost v razumevanju ideje o indigo otrocih.

Otrok želi nekaj in to izrazi tako, da od svojih staršev to zahteva. Če poznamo teorijo bolj površno in nam je blizu potem takemu otroku ustrežemo v njegovi zahtevi. Otrok prepozna vzorec in tako nadaljuje, vse do odrasle dobe, kjer najverjetneje s takim vzorcem deluje v svetu. Zaradi tega ima strašne težave. Vem, da se vas večina strinja z mano, da tako ravnanje z otrokom ni primerno pa vendar sem pri svojem delu opazila tudi take vzorce.

Izraz kraljevskost se napačno interpretira, skupaj z napačnim pojmovanjem spoštovanja pa pride do skorajšnje katastrofe. Sama njihov občutek kraljevskosti razumem kot občutek, da so vredni priznanja, da imajo neko vrednost in NE da se jim je potrebno klanjati in jim izpolniti vse kar zahtevajo.

V otroških letih sem slišala veliko staršev reči: »Kaj pa ti veš, saj si samo otrok« ali »saj je samo otrok, otrok se ne rabi spoštovati.« Čez leta mislim, da sem te stavke slišala manjkrat, vendar so bili prisotni. To je ravno nasprotno temu občutku, da je tudi otrok vreden, da tudi otrok ve nekaj, česar ne vedo niti njegovi starši ne vedo, kljub vsem njihovim izkušnjam. Verjamem, da je to za starše težko in jih razumem, pa vendar vem, da iz tega nerazumevanja indigo otrok prihaja do velikih frustracij in jeze, ki jih zavre v njegovem razvoju – takem ali drugačnem. Odvezem tega priznanja lahko otroke pripelje na rob, ko se morajo soočiti celo z odločitvijo o življenju ali smrti.

Kljub temu, da se jih opisuje in opredeljuje kot nekaj posebnega se moramo zavedati, da niso nepremagljivi. Njihova rahločutnost in zatirajoča vzgoja jih lahko pripeljeta na rob in v upanju, da bodo zatrli bolečino postanejo kriminalci, uživajo različne droge in se zatekajo v alkohol. Tisti, ki imajo srečo, da imajo dobro vzgojo, ki jih podpira v tem kar so in dobro okolje pa imajo možnost razviti svoje potenciale do polnosti in spremeniti sebe, da spremenijo svet.