Waldorfska punčka proti Barbie

O barbikah je napisanega že tako veliko pa vendar sem ob branju zanimivega članka videla, kako pomembno je, da o tej temi govorimo veliko, več kot sedaj.

Odlomek pripada članku Barbie and Body Image, avtorja Matthewa Tiemeyerja. Povzemam: Barbie ni ženska, je le podobna ženski. A če bi ustvarili žensko s takimi proporoci, njen spodnji del telesa sploh ne bi zmogel držati zgornjega dela telesa. Njeno telo izgleda kot tuba za zobno pasto, ki jo nekdo stisne na sredini. Ugotovili so, da bi ženska s takim telesom padla na vse štiri, saj njena hrbtenica ne bi zdržala tega razmerja med zgornjim in spodnjim delom njenega telesa. Torej preprosto, nemogoče je, da bi taka ženska v resnici živela.

Skupaj s podatkom, da je več kot 80 % žensk (deklet, odraslih žensk …), ki preživijo 3 minute na dan tako, da pregledujejo kakšno modno revijo, nesamozavestnih in imajo nizko samopodobo, dobimo grozljivo sliko tega, kaj se lahko skriva v prihodnosti našega otroka (običajno deklice).

Mnogi, s katerimi sem se pogovarjala o temi barbik, so mi v zagovor govorili, da smo se mi tudi igrali z barbikami in smo čisto vredu. Ampak, resnično, ali smo uvredu? Ali smo dejansko samozavestni, se imamo radi, mislimo, da je naše telo popolno takšno, kot je …? Mislim, da nas velika večina lahko z žalostjo ugotovi, da čisto vredu pa nismo – kljub temu, da na tržišču ni bilo toliko revij, ki nam narekujejo, kakšni moramo biti.

Je potem kaj čudnega, da smo mi in naši otroci tako ranjeni v svojem bistvu, v sprejemanju sebe?

Pa vendar se barbike še vedno tako dobro prodajajo. Tega preprosto ne razumem. Sprašujem se, če je naša družba res tako ciljno orientirana, da želimo vse cilje doseči takoj, da želimo rezultate videti instantno. Na žalost je verjetno to res tako. Ne pustimo si, da bi samo živeli, da bi nas naša pot peljala naprej in da bi sem sproti odpirala nova obzorja. Vse moramo nadzorovati, vse moramo imeti takoj. Seveda se tudi sama najdem v tem. Se pa z branjem knjig g. Tolleja začenjam zavedati, kako neumno je to pravzaprav. Nadzor.

Tako banalna stvar, največkrat kupljena igrača – barbika in taka polemika. Ta preprosta plastična barbika ima z nadzorom veliko skupnega. Gre za instantno rešitev v vzgajanju otroka. Otrok si je želi, ker jo imajo tudi drugi, starši nimajo srca, da bi rekli ne, ali pa otrok igračo preprosto izsili. Čez pol leta ali eno leto je barbika tako ali tako že stara, potrebujemo novo, lepšo, boljšo, bolj nasmejano, s postavnim Kenom zraven nje. Odločitev je seveda toliko lažja, če pomislimo, da stane povprečna barbie približno 20 €. Kdo je torej ne bi kupil … sploh, če damo na drugo stran tehtnice punčko iz blaga, ki stane 100 €.

Ko takole razmišljam, se mi zdi, da počasi začenjam razumeti vse, ki kupijo instantno rešitev. Doma je mir, poceni je in še hitro se jo dobi. Kaj potem, če bomo naslednje leto kupili drugo.

Želim si, da vendar pogledali preko tega. Preko vseh zgoraj naštetih “kakovosti”, ki vas prepričajo v nakup igrače, kot je plastična barbie.

Na tržišču se počasi pojavljajo zelo kvalitetne punčke iz blaga. Osebno so mi najbližje waldorfske punčke. Waldorfske punčke je ime za iz povsem naravnih materialov (mnogokrat imajo oznako bio oz. organsko pridobljeno), ročno izdelano punčko. Biti mora podobna otroku, a vseeno brez veliko podrobnosti in izraza na obrazu.  Ker sem pisala o barbikah se bom osredotočila na punčke, ki so primerne za enako starost otroka, kot barbike.

Torej, waldorfske punčke o katerih govorim, so punčke, ki so takšne, kakršen je otrok, ki se s temi punčkami igra. Proporcionalno so punčke ravno take kot otrok, kar jim daje občutek varnosti, hkrati pa se s tako punčko lahko poistovetijo in njihova igra dobi povsem drugačen pomen. Kar naenkrat postane realistična, kar igra za otroka vedno je. Ampak tu postane realistična tudi v smislu tega, da gradimo za prihodnost. Otrok se ne poistoveti s presuho in neproporcionalno barbiko, pač pa z dojenčkom, ki je videti tako, kot da bi bil pravi.

Nekateri v punčke dajo tudi malo peska, da so težje in so s tem še bolj realistične.

Druga zelo pomembna kvaliteta teh punčk je njihov obraz. Obrazi teh punčk so narisani ročno ali pa so našiti. Ne glede na to kako so izdelani – vsi so zelo “minimalistični”. Opazimo lahko, da so obrazi barbik vsi široko smejoči, obrazi teh punčk pa ne. Nekatere imajo le pikico za usta in oči, druge imajo črtico, spet tretje se malce nasmihajo. Izrazitih čustev pa na njih ni mogoče zaznati. S tem ima otrok možnost, da je njegova punčka vesela, žalostna, zaskrbljena, tiha, glasna … karkoli pravzaprav želi. Vse je možno. Kje ste pa še videli, da se je nekdo, ki je bil žalosten, smejal? V resničnem življenju že ne. To zmorejo le barbike in nekatere druge plastične punčke. Zmorejo potlačiti svoja čustva, nase dati masko in iti v družbo.

Tretja kvaliteta je to, da waldorfsko punčko oblačimo tako, kot bi oblačili živega otroka. Njene okončine se premikajo mehko, okončine pri barbiki pa so običajno fiksni. V najboljšem primeru obstajata dve ali tri stopnje premikanja.

Četrta kvaliteta waldorfskih punčk, ki nas pelje nazaj k prvi pa je njena vrednost – tako čustvena kot materialna.

Waldorfske punčke so tako kvalitetne, da se jih ob pravilni uporabi (če vsaj malo skrbimo za njo) lahko prenaša iz generacije v generacijo. To prenašanje je v današnjem času skoraj popolnoma izumrlo, v času naših staršev, starih staršev … pa je bilo to nekaj povsem običajnega. Ste dobili kdaj kakšno stvar, ki so jo vašim staršem dali njihovi starši? Kako se počutite, ko pomislite na to stvar? Če je to prijeten občutek, ali ga ne bi želeli predati svojim otrokom? Vem, da ne razmišljate, kaj bo čez toliko in toliko let (saj vendar živimo v sedanjosti) pa vendar …

Če se dotaknem še cene, torej materialne vrednosti. Vem, da si je v teh časih težko privoščiti tako drago punčko, vendar pomislite na to koliko plačate za tako punčko čez vsa leta, ko bo živela z vašim otrokom in še vsa nadaljna leta, ko bo bogatila življenja njihovih otrok itd. Potem se cena zdi pravzaprav precej nizka.

Poleg tega se moramo zavedati, da so Waldorfske punčke izdelane iz naravnih materialov, ki so že tako ali dražji, ob tem pa seveda ne gre pozabiti, da je v te pučke vloženega več kot 20 ur trdega ročnega dela in vsakdo, ki je naredil vsaj eno tako punčko, ob pogledu na ceno običajno reče: “O, saj sploh niso drage”. Zavedamo pa se, da je vse to še zelo abstraktno in si ljudje težko predstavljamo vrednost, ne da bi to delo izkusili. Ravno zato v novembru pripravljamo delavnico izdelave waldorfske punčke. Več v dogodkih kmalu.

Moj namen ni prepričevati kogarkoli ali delati reklamo za karkoli. Želela sem le osvetliti problem, ki se mi zdi zelo pereč pa se o njem zelo malo govori v javnosti. To je le moj pogled na situacijo …

Pia Klančar ~ Nalina.si

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...