Se še spomnite tiste punčke, ki je bila povsod z vami, ko ste bili še majhni? Bila je prva stvar, ki ste jo videli, ko ste se zjutraj zbudili in zadnja, preden ste zvečer zaplavalali v sanjski svet. Bila je obvezna spremljevalka na vsakih družinskih počitnicah in, ah seveda, najboljša prjateljica na vseh čajankah in zabavah. Se je spomnite? Se spomnite, kako prijetno vam je bilo z njo? Morda jo še danes hranite in vam, ko vam je težko, prinese tople, vesele spomine.
Waldorfska punčka je tista, ki nas popelje v globine lastne duše. Je tista, ki ji lahko majhni in veliki zaupamo prav vse. Odraslim pomaga čez težke trenutke osmljenosti, otrokom pa pomaga izraziti tisto, česar še ne zmorejo z besedami.
Ker so v prvi vrsti punčke namenjene otrokom, so proporcionalno so ravno take kot otroci. To jim daje občutek varnosti, hkrati pa se s tako punčko lahko poistovetijo in njihova igra dobi povsem drugačen pomen. Kar naenkrat postane realistična, kar igra za otroka vedno je. Ampak tu postane realistična tudi v smislu tega, da gradimo za prihodnost. Otrok se ne poistoveti s presuho in neproporcionalno barbiko, pač pa z dojenčkom, ki je videti tako, kot da bi bil pravi.
Obrazi teh punčk so narisani ročno ali pa so našiti. Ne glede na to kako so izdelani, so vsi zelo “minimalistični”. Nekatere imajo le pikico za usta in oči, druge imajo črtico, spet tretje se malce nasmihajo. Izrazitih čustev pa na njih ni mogoče zaznati. S tem ima otrok možnost, da je njegova punčka vesela, žalostna, zaskrbljena, tiha, glasna … karkoli pravzaprav želi. Vse je možno. Kje ste pa še videli, da se je nekdo, ki je bil žalosten, smejal? V resničnem življenju že ne. To zmorejo le barbike in nekatere druge plastične punčke. Zmorejo potlačiti svoja čustva, nase dati masko in iti v družbo.
Waldorfske punčke so tako kvalitetne, da se jih ob pravilni uporabi (če vsaj malo skrbimo za njo) lahko prenaša iz generacije v generacijo. To prenašanje je v današnjem času skoraj popolnoma izumrlo, v času naših staršev, starih staršev … pa je bilo to nekaj povsem običajnega. Ste dobili kdaj kakšno stvar, ki so jo vašim staršem dali njihovi starši? Kako se počutite, ko pomislite na to stvar? Če je to prijeten občutek, ali ga ne bi želeli predati svojim otrokom? Vem, da ne razmišljate, kaj bo čez toliko in toliko let (saj vendar živimo v sedanjosti) pa vendar …
Prave Waldorfske punčke so vedno izdelane iz naravnih materialov. Umetna je le kakšna zelo močna nitka.
Zadnji komentraji